»Zelo verjetno je, da je že v preteklosti, tako kakor zdaj, vsak izmed nas hotel vedeti vse. Da je Slovenec že takrat pojmoval svobodo na najbolj radikalen način, to je tako, da ni imel pravega smisla za koristi vsega plemena.«
»Slap drugo jutro mu grmi v ušesa; / junak premišlja, kak bolj spodej lena / voda razgraja, kak bregove stresa, / in kak pred njo se gôre ziblje stena, / kak skale podkopuje in drevesa, / kak do nebes leti nje jeze pena! – / Tak se zažene, se pozneje ustavi / mladenič, Črtomír pri sebi pravi.«
»Ker teta Iva in teta Mici in Pepo spet govorijo nemško, punčka ve, da tudi danes še ne bo šla domov. Ne bo še obula novih čevljev za na resno pot, teta Mici še ne bo dala v majhno potovalko njenih stvari, da bi jo Pepo prijel v desno roko, z levo pa bi dvignil punčko in jo nesel v avto, ki je parkiran pred kapiteljskimi stopnicami.«
»Vzelo mi je dih. Do teh zadnjih dni nisem nikoli slutil, kaj pomeni 'bivati'. Bil sem kakor drugi, kakor tisti, ki se sprehajajo po morskem bregu v spomladanskih oblekah. Govoril sem kakor oni: 'Morje je zeleno; tista bela pika tam zgoraj je galeb,' nisem pa čutil, da to biva, da je galeb 'bivajoč galeb'.«
»Nekje vendar mora obstajati tisto, kar želim. Življenje tako hitro teče. Naredi, kar hočeš, misli, kar hočeš, pojdi, kamor želiš. Jaz bi samo želela, da ostaneš pri meni, a te ne bom silila. Mene so mnogi prisilili, da sem naredila marsikaj. Ne. Tebe ne bom silila, da ostaneš.«
